Kdaj nadaljevati
Nadaljevalni tečaj je namenjen psom, ki so zaključili začetni program ali že obvladajo njegove ključne vsebine. Primerna starost je navadno od približno 7 do 12 mesecev dalje, vendar sama starost ni dovolj. Pes mora znati vzpostaviti stik z vodnikom, slediti nagradi, priti na klic v lažjem okolju in krajši čas delati ob drugih psih. Pri mladostniškem psu so nihanje zbranosti, večje zanimanje za okolico in občasno nazadovanje običajni, zato tečaj ne predvideva, da so začetne vaje že dokončno osvojene.
Vstopna ocena je koristnejša od stroge starostne meje. Pes, ki je pri desetih mesecih še zelo negotov ali hitro izgubi nadzor, potrebuje lažje naloge in več razdalje. Stabilnejši pes lahko hitreje napreduje v skupinsko delo. Pri programih, usmerjenih proti izpitu BH/VT, društva pogosto vključujejo pse okoli enajstega ali dvanajstega meseca. Izpit pa se po veljavnih pravilih KZS opravlja šele, ko pes na dan preizkušnje dopolni najmanj 14 mesecev. Bistveno je dejansko znanje, ne datum rojstva.
Zanesljivost v resničnem okolju
V nadaljevalnem tečaju se znane vaje ne učijo več samo v mirnem kotu vadišča. Sedi, prostor, osnovni položaj, poleg, prihod na klic in odlaganje se podaljšujejo ter izvajajo ob drugih psih, premikajočih se ljudeh, hrani, igračah in vsakdanjih zvokih. Vodnik postopoma zmanjšuje vidno pomoč z roko in količino hrane v roki. Pes se uči, da enako povelje velja na različnih mestih, pri različni oddaljenosti in tudi takrat, ko nagrade ne vidi vnaprej.
Poseben poudarek je na popuščenem povodcu in nadzorovanem premikanju skozi skupino. Vaje hoje ob nogi vključujejo obrate, ustavljanje ter spremembe smeri in hitrosti. Odpoklic se gradi na daljši vrvici, šele nato brez nje v varnem prostoru. Pes vadi mirno čakanje, medtem ko dela drug par, in prekinitev zanimanja za motnjo na vodnikov znak. Tečaj mora pokazati tudi prenos znanja iz poligona na ulico, park ali parkirišče, saj je zanesljivost v resničnem okolju pomembnejša od lepe izvedbe na znanem terenu.
Znanje v praksi
Pri nadaljevalnem tečaju se znanje s poligona prenese v resnične situacije. Pes vadi hojo na popuščenem povodcu, odpoklic, čakanje in umirjeno spremljanje vodnika tudi v bližini drugih psov, ljudi, kolesarjev, vozil, hrane ter drugih motenj. Naloge se izvajajo na različnih mestih, saj mora pes razumeti, da ista pravila veljajo doma, na sprehodu, v mestu in na izletu.
Vodnik se nauči pravočasno prepoznati, kdaj pes izgublja zbranost, povečati razdaljo od premočne motnje ter zahtevnost prilagoditi njegovim sposobnostim. Vaje se postopoma podaljšujejo, pomoč z roko in stalno nagrajevanje pa se zmanjšujeta. Poseben poudarek je na varnem srečevanju z drugimi psi, mirnem čakanju pred prehodom ceste, nadzorovanem izstopanju iz avtomobila in zanesljivem odzivu tudi takrat, ko se v okolju dogaja kaj zanimivega.
Cilj tečaja ni popolna športna poslušnost, temveč pes, ki zna naučeno uporabiti v vsakdanjem življenju in ga vodnik lahko varno ter mirno usmerja v različnih okoliščinah, brez vlečenja, nenadzorovanega približevanja in izgube nadzora ob motnjah.
